Burnout

Razstava z naslovom Burnout združuje aktualno produkcijo umetnikov/ic, ki nastopajo pod skupnim imenovalcem tesnobe, dezorientacije in nelagodja. Zdi se, da so izbrana dela vsako na svoj način reakcija na čas, v katerega so (in smo) vedno bolj intenzivno vstopali zadnji dve leti – čas nepredvidljivih političnih situacij, rastoče gospodarske krize, občutkov nemoči in absurnosti vsakdanjega dogajanja. V delih Ema Klinar, Patrik Dvorščak, Gal Tič in Jur Samec poskušajo zapopasti načine, na katere se umetnost lahko odziva na aktualno dogajanje in se sprašujejo, ali lahko deluje kot katalizator pri procesiranju in razumevanju travm določenega trenutka.

Ema Klinar se predstavlja s portreti, ki so spačeni v groteskne maske. So človeške podobe v razkroju, katerih posamezne obrazne poteze umetnica na platnu izurjeno sestavlja v nemogoče kompozicije. Klinar s popačenjem in plastenjem človeških delov telesa odtuji podobo dejanskega portretiranca in jo spremeni v masko, ki daje vtis, da se lahko sname in nadane po lastni volji upodobljenca. S portreti plete kompleksno psihološko zgodbo, katere interpretacijo prepušča posameznemu gledalcu.

Patrik Dvorščak se predstavlja s platni, ki so tesnobno prenapolnjena grozečih abstrahiranih figur in dopolnjena z napisi, ki poleg grotesknih podob izvzeti iz širšega konteksta vzbujajo nelagodje. Skupaj jih morda lahko interpetiramo kot avtorjevo lastno negotovo pozicijo znotraj širše družbe, tako na spletu kot v vsakdanjem življenju. Dvorščak naslavlja lastne občutke brezizhodnosti, tako z ozirom na globalno dogajanje, kot bolj osebno izkušnjo.

Maske Jura Samca najbolj neposredno nagovarjajo čas izolacije in prekarnosti nekega trenutka. Avtor naboru medicinskih mask dodaja slavna Cheshire režeča usta, neprijeten in moteč nasmeh, ki v sebi nosi določeno grozečo naravo in nepredvidljivost, za svojo pretiranostjo pa skriva prava čustva tistega, ki si ga nadane. Samec v maskah z nasmeškom poskuša zajeti hipen vtis situacije, kateri smo pripadali še nedavno, kljub kritični drži pa v delih ponuja tudi rahlo šaljivo interpretacijo.

Tudi Gal Tič občutke (ne)pripadanja in stiske zapopada po svoje, z drznimi izrezi nosilca (pleksi steklo, les, platno) in prizori, ki spominjajo na nočno moro. V njih se obrazi z živalskimi lastnostmi, pretirano izbuljenimi očmi in zlomljenimi nosovi pojavljajo samostojno ali v kombinaciji z drugimi sanjskimi bitji, razpadlimi na skoraj kubistične elemente. Mešanica prvinskih podob in cyberpunk estetike se v njegovih delih staplja v distopično in pretečo podobo prihodnosti.

Za predstavljene umetnike in umetnico je značilen izrazito individualen pristop k mediju slikarstva, čeprav jih določeni elementi njihovega dela tudi povezujejo. Predvsem lahko v prav vseh razstavljenih delih najdemo elemente, ki nakazujejo na soočanje z grenko realnostjo in iskanje možnosti pobega ali umikanaj gre za pobeg v fikcijo, lastna čustva, jezo, distopijo ali humornost. Pri predstavljenih umetnikih in umetnici se odpirajo svetovi, ki lahko obstajajo le v sanjah, a delujejo kot reakcija na šok določenega družbenega trenutka. Umetniki nam odstirajo lastne poglede na to, kako lahko interpretiramo osebno nelagodje ali širšo družbeno krizo in kljub jasni fiktivni naravi del se zdi, kot da smo v prikazanih svetovih vsaj v določenem trenutku obstajali tudi sami.