Likovno ustvarjanje slikark in vizualnih umetnic Monike Slemc, Anastazije Pirnat, Maše Knapič, Valentine Agostini Pregelj in Tee Kralj bi lahko povezali na več različnih nivojih. Vse pripadajo mlajši generaciji slikark, ki pozornost poleg samega motiva usmerjajo tudi na slikarski medij. Pri svojem ustvarjanju raziskujejo polja izraznosti, kar vključuje kombiniranje različnih materialov, preizkušanje in premikanje meja medija, predvsem pa združevanje različnih umetnostnih izrazov, slikarskega, kiparskega in intermedijskega. Njihova dela tako kljub ploskoviti naravi slikarskega platna z uporabo postopkov ponavljanja, nizanja, distorziranja in plastenja vstopajo v prostor in gledalca nagovorijo, stimulirajo in ga predramijo. Prebijajo steno galerije in vstopajo v gledalčevo izkustvo.

Združene so v moči umetniškega izraza, ki je nemalokrat kritičen do sodobne družbe, medčloveških odnosov, jezikovnih konvencij in komunikacije, preizprašujejo pa tudi razmerje podobe do njenega nosilca, okolja do človeka, ter umetnice do njenega gledalca. Njihovi motivi zavzemajo širok spekter od etnoloških, preko imaginarnih, repetativnih do cinično-metaforičnih. Predstavljajo torej generacijo ustvarjalk, za katero bi lahko rekli, da je šele na začetku svoje ustvarjalne poti, a s svojim poznavanjem likovne prakse, tehnologije, družbe in fluidnosti izraza zavzema trdno in kritično pozicijo v današnjem času. Njihova dela velikokrat zajemajo in združujejo duh preteklosti in sodobnosti, in zato na nek način predstavljajo časovne kapsule. Obstajajo v sedanjosti, obstanejo za prihodnost.